LETEN SPOMEN

 

Zarem se mora da pomine kako zvukot na gitarata? I zarem se mora vetrot da odnese? Toga{ koga trendafilite cutea, koga ezerskite branovi i zrncata pesok se qubea ne`no, po~uvstvuvav deka te sakam. ^estopati se pra{uvav kakvo li e ~uvstvoto da se bide vquben? Otkako te sretnav tebe go znam odgovorot. Ja otkriv magijata na qubovta...

            Letoto ostana zad mene, ostanaa samo spomenite, no mora{e nekoga{ da dojde kraj na se. Kraj ne edna golema nade` i neostvareni `elbi.

            Seu{te po tebe venam kako skinat list. Se pra{uvam 'Zo{to vleze vo mojot `ivot?". Denovite mi bea mirni i spokojni. A ti dojde kako veter da go pogali{ moeto srce, da ja razbudi{ i razbranuva{ mojata qubov. 'Zo{to te zasakav?" Mo`ebi poradi kosata koja ti pa|a{e postojano vrz kafenite o~i. Mo`ebi poradi tvoeto ubavo lice ili pak poradi tvoite medeni usni koi znaat tolku ne`no da baknuvaat.

            Se prisetuvam na denot, koga tvojot glas mi se stori tolku harmoni~en, koga prvpat bev tolku blisku do tebe, koga ja ~uvstvuvav sekoja tvoja vozdi{ka, koga ja vidov re~isi qubovta vo tvoite o~i, a ne te poznavav dovolno...

            Se zapoznavme sosem slu~ajno, koga sedev na pesokot i doslu{nav kako mi veli nekoj 'Zdravo!". Ja podignav glavata i zbuneto rekov 'Zdravo!". Od toga{ vremeto za mene kako da ima{e poinakov tek. Sedevme na obalata i go slu{avme zvukot na branovite koj ni {epotea ne{to no ne mo`evme da go razbereme nivniot {epot. Toga{ prv pat me bakna. Me polazija mornici po teloto. Tvojot zdiv sli~en na blago morsko vetre, mi go pomiluva obrazot. Imavme tolku sre}ni migovi, zaedni~ki pro{etki i mnogu qubov vo nas...

            Sepak, si zaminav. Se kapev vo solzi koj nalik bea kako do`dovni yvona, studeno ~ekorev iako sonceto gi razleva{e svoite zraci nasekade. Odev... Ne zapirav... I taka minuvaa dnite. No}ta tone{e vo pla~ot na do`dot, a qubovta se dave{e vo ezeroto... Se dodeka sedev na palubata na brodot , se dodeka patuvav po ezerskite branovi go izvikuvav tvoeto ime, ja barav tvojata qubov, te barav tebe... no ti ne mo`e{e da me slu{ne{...

            Sega povtorno go slu{am tvojot la`en {epot {to se gubi vo ritmot na do`dot, a onoj vistinskiot e spomenot {to pla~e zaedno so ve~ernite yvona.

            Dodeka pi{uvam se pla{am deka zborovite }e mi zaminat vo ve~nosta i nema da ja imaat vistinskata mo}. Sega ve}e koga te nema, ni{to drugo ne mi preostanuva osven sredbata so ti{inata i no}ta. Samo toga{ mo`am da ne go gledam i ne go slu{am {epotot na spomenite od ova leto, do`dot... i se ona {to tolku mnogu me potsetuva na tebe!...